Together, we will live forever.

Končno gledal The Fountain. Kaj naj rečem… moral ga bom še enkrat ali dvakrat, da si ustvarim nek jasen vtis. Če je to sploh smiselno. Film je prav gotovo love it or hate it, get it or not get it. Feel it or think about it. To ni film za gledat z možgani, to je film za čutit. Ta trenutek ne najdem povezanosti, logike v videnem, ampak kljub temu sem deeply touched, čeprav ne vem zakaj. Film je avdiovizualno in duhovno doživetje. Yellow, film je yellow. Film je kaos, film je jeza, film je ljubezen, film je žalost, film je mir. Zelo umirjen pravzaprav. Soundtrack je izjemen, cinematography tudi. Malo so me sicer zmotili, ker so si za pomemben element zgodbe izbrali Orionovo meglico, ki so jo pokazali skozi teleskop v barvah in celo rumeno, ampak ok, that’s just my rational part speaking.

Ocenjevati ga ta trenutek ne morem. Vsekakor se me je dotaknil na podoben način kot filmi, ki se ponašajo z 9 ali 9.5. Ga bom še enkrat gledal z Evo and we will see.