Za pet tednov. Toliko časa še nikoli nisva bila stran drug od drugega :( Včerajšnji dan je bil precej čuden, danes med vožnjo v Benetke sem bil tudi bolj tiho, ker sem se boril z žalostjo. Žalosten sem že ob sami misli, da se toliko časa ne bova videla, objela. Poslavljanje je bilo grozno. Spet nisem bil pretirano zgovoren, ker sem bil preokupiran z zatiranjem čustev. Sem se pa vseeno malo zjokal, na samotni poti nazaj domov pa v celoti. Kar je bilo pričakovano, glede na to, da mi je šlo na jok pri Sašinem odhodu v AU in s tem povezanem poslavljanjem na letališču. I hate good-byes.

Eva se je medtem že javila, tako da sem vsaj malo bolj miren.
Kdaj se bom pa motiviral za delo, pa ne vem. Danes sem še precej čudne volje.