Slovo je pravzaprav trajalo skoraj cel teden, danes pa se je vse skupaj končalo na letališču, kjer smo bili vsi razen nje živčni, negotovi in malo žalostni. Mi je šlo kar na jok, ko je šla skozi security v “neznano”. Ne maram sprememb in ne maram sloves. Imam pa rad dramatiziranje, vsaj nekaj :) Sploh se ne spomnim, kdaj sem se šel od koga takole poslavljat… ponavadi sem jaz tisti, ki kam grem. Nikoli pa se nisem poslavljal od nekoga, ki ne pride nazaj…

Anyway… to je za nami, Saša, ups, Sasha začenja novo življenje Down Under. To je gotovo ena najbolj pogumnih potez, kar sem jih kdaj videl. Jaz bi verjetno kaj takega naredil le, če bi vsi bližnji umrli. Kar je smešno, glede na to, da mi ni problem oditi za teden, dva, mesec. In vsa ta žalost vseh, ki ostajamo v Sloveniji je po svoje smešna, ker v sodobnem svetu si razdalje lahko skrajšaš, če znaš in želiš. Še posebej moje dramatiziranje je smešno, ker sem itak navajen internetnih odnosov in razen samotnih sobot ne bo prav dosti drugače… there’s always MSN or Skype.

Za sobote in ostala druženja pa pripravljam razpis za new best local friend :) Do takrat bo pa Eva morala še to funkcijo prevzet.